Marsikdo se še spomni, kje je babica sušila zelišča za zimo. Morda zna pokazati celo tisti bezgov grm, h kateremu sta hodila s košaro, ali pa se spomni njenega glasu, ko mu je rekla, naj obrne list in pogleda še spodnjo stran. Tako se je začelo poznanstvo z rastlino. Otrok je prvič šel zraven, naslednjič je že vedel, kam zaviti, čez leta pa je po isti poti peljal koga drugega.
V Arboretumu Volčji Potok ob kašči nastaja Etnobotanični zeliščni vrt, kjer želimo takšnemu znanju dati prostor. Arboretum Volčji Potok kot vodilni partner in Društvo za ohranjanje in oživljanje kulturne dediščine Skrinjca snujeta zbirko več kot petdesetih zdravilnih in drugih uporabnih rastlin. Z njo bomo predstavili zeliščarsko dediščino območja LAS Srce Slovenije. Obiskovalec bo ob vsaki rastlini lahko spoznal tudi del življenja ljudi, ki so jo gojili, nabirali ali uporabljali pri vsakdanjih opravilih.
Beseda etnobotanika dobi jasen pomen, če pomislimo na skodelico kamiličnega čaja. Botanik bo znal povedati, po katerih znakih prepoznamo pravo kamilico. Etnobotanika zanima tudi, kdo jo je pri hiši nabiral, kako so ji rekli v domačem govoru, kje so sušili njene cvetne koške in ob katerih priložnostih so pristavili vodo za čaj. V odgovorih se razkrijejo drobne razlike med hišami in kraji, ki dajejo zeliščarskemu izročilu njegovo bogastvo.
Slovenski etnografski muzej hrani fotografijo, ki jo je Marija Makarovič posnela avgusta 1962 v Podložu v Loški dolini. Na njej je Neža Kočevar, ki je pravkar nabrala kamilice za domača zdravila. Ob fotografiji so ostali prijetni spomini.
Črni bezeg (Sambucus nigra) je imel v domačem gospodarstvu dve sezoni. Ob cvetenju so družine nabirale dišeča socvetja za čaj, ob koncu poletja pa so ponekod iz zrelih jagod kuhale terjak. Kako je bilo to opravilo videti v resničnem življenju, je v svojih spominih opisal Izidor Trojar. Na Slovenskem Javorniku je kot otrok materi pomagal nabirati bezeg. Cvetje in jagode so doma sušili, saj bi za kuhanje terjaka porabili preveč drv. Pri Gašperci v Podbrdu pa ga je pokusil in izvedel, kako ga pripravlja. Jagode je stisnila pri sosedu, ki je imel prešo, nato je sok več ur kuhala, da se je zgostil. V družinskem receptu bi morda ostala samo jagoda in postopek. Trojarjev spomin je ohranil tudi sosedovo prešo in računico z drvmi.
Na Kamniškem nas od lipovega cvetja do pastirskega sira loči presenetljivo kratka pot. Medtem ko so doma dišeče cvetje sušili za čaj, so rezbarji cenili mehkobo lipovega lesa. Na Veliki planini je Peter Erjavšek še leta 2022 pokazal, kako vanj vreže vzorec za pisavo. Tako pravijo lesenemu pečatniku, s katerim pastir odtisne okras v površino svežega trniča. Medobčinski muzej Kamnik hrani pisave iz prve polovice 20. stoletja. Ob njih lahko isto drevo spoznamo skozi vonj cvetja, spretnost rezbarja in odtis, ki ga je njegova roka pustila v siru.
Včasih del znanja nosi že domače ime. Žilnik in rebravec sta domači imeni za ozkolistni trpotec (Plantago lanceolata). Kdor se skloni k tlom in si ogleda njegove ozke liste, bo vzdolž vsakega opazil izrazite žile. Beseda, ki jo je otrok slišal od babice, mu tako še leta pozneje pomaga pogledati na pravo mesto. Prav takšna imena želimo v vrtu zapisovati skupaj s krajem, kjer jih ljudje še uporabljajo.
Serijo delavnic in tematskih vodenj organizira Društvo za ohranjanje in oživljanje kulturne dediščine Skrinjca v sodelovanju z Arboretumom Volčji Potok. V času projekta pripravljamo najmanj dvanajst delavnic oziroma vodenj za širšo javnost, del programa pa prilagajamo tudi obiskovalcem, ki pri spoznavanju vrta potrebujejo podporo. Visoka greda bo rastline približala ljudem, ki se težko sklonijo. Vonj in dotik bosta ob strokovnem vodenju ponudila še druge poti do njihovega prepoznavanja.
Vsebino srečanj narekujejo rastline same. Na gozdnem robu se pogovarjamo o tem, kako nabirati in pri tem ohraniti rastišče. Jeseni posvetimo pozornost koreninam, plodovom in semenom, na vrtu pa kompostu, zastirki in pripravi gred na zimo. Ko vzamemo v roke posušeno zelišče, se vrnemo tudi k vprašanjem naših babic. Kateri del smo nabrali? Kako smo ga sušili? Kaj nam njegov vonj pove pozimi, ko odpremo posodo? Ob pripravi čajev in spoznavanju domačih pripravkov pojasnimo, kaj o njih pripoveduje ljudsko izročilo in kaj o uporabi posamezne vrste ter rastlinskega dela pravi današnja stroka.
Ob gredah bodo stale tablice s kodami, prek katerih bodo obiskovalci lahko odprli zapise o rastlinah, njihovih domačih imenih in rabi. Zbirko bomo dopolnjevali tudi s fotografijami, recepti in pričevanji prebivalcev. Del zbranega gradiva bomo predstavili v publikaciji in na gostujoči razstavi. Prostor bo tudi za spomine, ki se komu zdijo povsem vsakdanji. Morda nekdo še ve, na kateri polici je njegova mama sušila bezgovo cvetje in zakaj je zanj izbrala prav tisti prostor. Za družino je to spomin na domačo hišo. Za otroka, ki se danes uči ravnati z zelišči, je lahko prva lekcija.
O projektu in podpori. Projekt Etnobotanični zeliščni vrt izvajata Arboretum Volčji Potok in Društvo za ohranjanje in oživljanje kulturne dediščine Skrinjca. Projekt podpira LAS Srce Slovenije v okviru pristopa LEADER – Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost. K sofinanciranju prispevata Evropska unija s sredstvi Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Republika Slovenija.