Mojca Debelak

S približevanjem sebi se približate življenju boga

30. julij 2018    550 ogledov

Boli te križ. Včasih glava. Utrujen si tako ali tako; vsak dan telefoni, služba, družina, odnosi, konflikti, dogovarjanja, nerazumevanja. Malo smeha, tortica za boljše počutje, beg v 'dogajanje', da ne bi sebe v samoti preveč začutil in utegnil razmišljati, kaj se s teboj dogaja. Preslepiš sebe, življenja pa žal ne moreš. Drži, da je življenje polno vsega. In morda se nam zdi naravno, da je tako, da hitimo, zbolimo vsaj enkrat na leto, se počutimo napihnjene, ker smo pojedli malo več, da jokamo, ker je on pogledal drugo, da se počutim samega, čeprav sem z njo …

Potem pridejo tihi dnevi, ko ugotoviš, da ne veš, zakaj živiš, ko ugotoviš, da te mož vara ali pa je doma še manj kot ti. Pride trenutek, ko veš, da bi si rad nekaj želel, pa si prazen. Ves napor si vložil v vzgojo otroka, mulec pa ti hvaležnost pokaže z vpitjem in loputanjem vrat. Toda enkrat se vse to, kar se ti zdi naravno in normalno, nakopiči in takrat se sesedeš, ne moreš ne nazaj ne naprej. Človek pogosto huje zboli, se čustveno ali mentalno zlomi. Ali pa postane otopel, brez volje, siten, primerja se z drugimi in postane sam sebi odveč. Gotovo to ni življenje, vredno človeka, ki živi zavestno. Vredno človeka, ki govori jasno in resnicoljubno. Če želite, to ni življenje, vredno človeka, ki se ceni in ljubi.

Vsak od nas ni samo človek, je tudi duša. Hvala bogu v tem vidim rešitev. Prej ko se z dušo spoprijateljimo, prej ko napravimo zavesten korak vase, prej naše življenje postane nasprotje opisanega. Veste pa, da se je za vse dobro treba tudi potruditi, usmeriti energijo v cilj. Se odločiti: »Želim živeti zavestno, polno, radostno.« Veliko je namreč že, če razumemo, da je ta cilj na dosegu roke, s tem da jo moramo iztegniti sami. V tem smislu sama govorim o delu na sebi. Če ne moreš iztegniti roke, si na začetku. Veliko ljudi bi teklo, a ne morejo začeti. Napravili bi spremembo, pa ne vedo, kako, še več, zdi se jim, khm, pretežko. Tu pride na vrsto podzavest, moje najljubše področje, ker me zanima ravno praksa. Kako naš nezavedni um začini življenje posameznika? Ob vsem, kar že vemo, in to je, da hočemo živeti polno in lepo, želimo si iztegniti roko, seči k cilju, začimba podzavesti napravi blokado – telo se upira in … kot neposlušna gmota obmiruje. Um išče izgovore. Ego meče polena pod noge. Mine te, da bi sploh še ukrepal in se spreminjal, poskušal. Ja, to je 'poper' podzavesti. Kot bi v tebi prebival demon, ki pritiska na zavoro, ko bi ti rad peljal naprej.

Spominjam se svojih začetkov. Tu pišem o enem izmed njih, o tistem začetku, ko veš, da si začel živeti drugače, ampak res DRUGAČE. To je začetek, ko si zmogel napraviti SPREMEMBO, po kateri nikoli več ne moreš nazaj. V preteklost. Niti miselno, ker ni več smiselno. OSVOBOJEN postaneš preteklika. Meni se je to zgodilo, ko sem redno začela vaditi meditacijo. Po določenem času izvajanja določenih tehnik zbledi potreba po vračanju, premlevanju, jokanju, stiskanju pesti, naštevanju, kdo vse je kriv … podoživljanju, skratka. Če namreč dobro premisliš, lahko vidiš, da je življenje, vsi dogodki v njem, kot nekakšen krog. Ko si že mislil, da ne boš več jezen, te nekdo razkuri, da je kaj.

Na sveže si zaljubljen, začenjaš na novo, prepričan, da ne bo tako, kot je že enkrat bilo … Potem pa se zalotiš, da si tudi ob drugem človek v svojem bistvu enak. Je to dobro? Da, če si pristaš teorije pogube. Ne, če razumeš, da je namen izkušenj širina, spreminjanje sebe, rast. Poanta seveda niti ni v čustvih, ki naj bi jih presegli, ampak da stvari in ljudi doživljaš enako in s tem utrjuješ prepričanja, ki jemljejo energijo in ti omogočajo, da se vrtiš kot na vrtiljaku – v isto smer. Slej ko prej ti bo postalo slabo. Ko gledaš nazaj, v preteklost, na svoje obnašanje, odzive in misli, si morda hvaležen, lahko tudi zgrožen ali celo osupel. Najpogosteje od tega boli glava! Spoznaš, da tako ne gre več.

Potem se odpreš vesolju in zavestno pristopiš k raziskovanju sebe. Ustaviš vrtiljak, kar zmore zavesten kreator. Hočeš se spoznati. Se obogatiti z novimi znanji. Postaneš popotnik, ki v sebi išče formulo uspeha. Uspeh je za moje pojme vedno v resnici zmožnost spoštovanja naravnih ciklov v sebi in nenasilnega ohranjanja ravnovesja. Potem si zadovoljen, zdrav in kreativen. Pod to izjavo se podpišem. Gre za razvijanje čuječnosti. Treba je slišati, da bi lahko potem slišali druge, živali, zakon narave, slišimo lahko celo svojo usodo. Gre za slišanje onega, kar je zaznano samo v tišini. Imeti voljo in disciplino za redno prakso meditacije je pogosto izziv.

Pa saj ste razumeli, kajne? Podzavestno navlako je treba počistiti. Če mislite, da ste v tem izjema, ker ste super in fajn, čestitke, ker ste se zmogli prepričati o tem. Vsi drugi pa, ki si priznavamo in se opazujemo, vemo, da to nikomur ne uide. In najslajše je, da se s približevanjem sebi približate življenju boga. Vi postanete On in On postane vi. V tem se skrivata najslajša odrešitev in priložnost za novo življenje.

Kako se pa tebi zdi? 1
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Ida
  komentiral 1 leto nazaj
Hvala za zapis.Se močno prepoznam v njem.Zdaj pa veselo na delo
Nalagam...