Joj, moj otrok si nič ne zapomni!
Lea Čerin

Joj, moj otrok si nič ne zapomni!

piše: Lea Čerin
22. februar 2017    145 ogledov

Za začetek opozorilo, da se v prispevku ne spuščam v nevrološke težave s spominom. Berite dalje, če imate navadnega, povprečnega otroka, ki v šoli dnevno preživi 5-6 ur, doma posveti šoli minimalno količino svojega časa (ali še manj, ker mu učenje pač predstavlja izgubo njegovega dragocenega časa) in snov, za katero bi vi potrebovali vsaj eno uro, obdela v 10 minutah.

»Znam,« pride ves navdušen iz sobe. Že mogoče, da zna. Za test, ki ga bo pisal jutri. Kaj pa potem? »Hja, potem pa ne rabim več znat!« In se zgodi, da čez tri mesece, nadgradijo snov. Ki se jo je pred tremi meseci naučil samo za tisti določeni test. Ups! Hja, fino bi bilo, če bi se zdaj kaj spomnil :) In brska po možganih, če je slučajno še kaj zametkov tiste snovi. Nič. Bo treba od začetka. 

Tipične težave otrok, od katerih zahtevamo učenje snovi, ki mu niti slučajno ni blizu, kajne?

Se najdete v kateri od teh povedi - vi ali otrok?

 »Preberem petkrat, pa si še zmeraj ne morem zapomniti.«

»Pokazala sem, povedala sem, naredili smo poskus, gledali smo video, pa vendar dva tedna kasneje ponovno razlagam celotno snov.«

»Definicijo 10-krat napišem, 5-krat na glas povem, pa vseeno si je ne zapomnim.«

»Moj spomin je slab.«

»Snov si zapomni le za kratek čas in jo hitro pozabi.«

Skoraj pomislite, da bi otroka peljali na pregled k psihologu, nevrologu, specialnemu pedagogu in še kateremu strokovnjaku, ki ima vsaj malo dostopa do otroških možganov. Ker vi ste enostavno izgubili bitko z 10-imi minutami učenja in počutjem papige, ki ponavlja v prazno, da se je treba učit malo več kot 10 minut.

Kdor, ki še ni izkusil pregovarjanja z najstnikom, da se ničesar ne da naučiti v 10-ih minutah, ne ve, kaj pomeni »pogovor v slepi ulici«. Ali tisti pogovor, ko gremo vsevedni starši v levo slepo ulico, otrok pa v desno slepo ulico. In se oba znajdeta na svojih koncih, vsak s svojim prav. Če imate otroka, ki slučajno popusti (ko bi se to vsaj zgodilo malo večkrat), pa se ta otrok zapre v sobo, usede za mizo in začne učit (in vi si oddahnete, uh). Ven iz sobe pride po eni uri. Juhu! Uspelo vam je! Pa ste dokazali, da je za učenje potrebno več kot 10 minut, saj je Rimljane zdrdral kot pesmico.

Pa ste se kdaj vprašali, kako se je naučil te Rimljane? Verjetno (in roko dam v ogenj) bi odgovoril, da je 2-krat prebral, potem pa ponavljal, dokler ni znal na pamet. In ko ga čez 3 dni ponovno vprašate, kaj je že bilo takrat z Rimljani, nima pojma. Prva misel, ki vam kot zareza šine skozi možgane: moj otrok ima težave s spominom! Saj se to ne dogaja samo z Rimljani, ampak tudi s toplotnimi pasovi, rastlinsko celico in formulo za površino kocke!


Preden vam zadeva vzame spanec, živce in še kaj, naj vas pomirim. S vašim otrokom je vse v redu, samo svojih potencialov ne zna uporabljati. Tistih, s katerimi si lahko pomaga, da si več zapomni. Predvsem pa za dlje časa. In se definicijo dejansko nauči v 10-ih minutah ali še manj.

Kje tiči problem?

…ali bolje – rešitev? V miselnem toku. Namreč, med razmišljanjem, miselnim naporom, učenjem …, mora biti otrok aktiven. Miselno aktiven. Torej: kadar bere, gleda, posluša je pomembno tisto, kar se v tistem trenutku dogaja v možganih. Tisto kar misli v trenutku zapomnitve, bo odločilo, ali se bo informacija zapisala v možgane ali ne.

Če torej med učenjem, ne dela nič, se lahko »uči« ure in ure, pa si bo zapomnil le malo ali celo nič. Ni bistvo v časovni količini učenja, ampak v kakovosti učenja. Kaj med tem dela. Naučeno snov hitro pozabi zato, ker med samim učenjem ni delal nič. Vsaj miselno ne. Lahko se je vrtel na stolu, lahko je grizel svinčnik, metal žogico v steno, prebral 1x, 2x, 3x, ponavljal na pamet…, ampak vse to je neuporabno, če z mislimi ni pri stvari oz. pri Rimljanih :). In jih seveda pozabi takoj, ko je testa konec!

Ste že slišali za VAK? Ja, vizualni, avditivni in kinestetični tip. Ne moremo mimo glavnih stilov učenja! Večkrat slišana zadeva, ampak premalo uporabljena in upoštevana. 

Zelo na kratko, če vam je kratica popolna neznanka: pri učenju ali sprejemanju informacij uporabljamo slike, zvok in občutke, nekateri tudi okus in vonj. Določeno informacijo si vsi ljudje zapomnimo preko enega ali vseh kanalov. Kadar meni nekdo razlaga pot do gledališča, si to pot »izrišem« v glavi. Ali pa naredim poskusno, testno vožnjo en dan prej in opisano pot dejansko prevozim. Ali pa si besede levo-desno-levo-naravnost-desno… uglasbim v kratko melodijo. Vsak ima svoj način kako si določeno stvar zapomni.

Zakaj bi bilo pri otrocih in učenju drugače? Ker ni drugače! Samo upoštevajo ne tega, ker ne vedo kako to prenesti v prakso!  

Sledi enostaven primer, s katerim boste ugotovili, kateri učni stil ste vi oz. otrok. Zamislite si jabolko.

  • Če se vam je ob jabolku ustvarila slika jabolka (moje je rdeče, majhno, z luknjico črvička), potem sprejemate informacije v glavnem preko vizualnega kanala.
  • Če se vam ob jabolku ustvari zvok, ko ugriznete vanj, potem sprejemate informacije v glavnem preko avditivnega kanala.
  • Če se vam ob jabolku ustvari občutek, kako držite jabolko v dlani, potem sprejemate informacije preko kinestetičnega kanala.
  • Ostala dva kanala, delujeta podobno. Začutite okus jabolka ali njegov vonj.

Še en primer, kjer lahko z otrokom preizkusita kateri tip sprejemanja sta: zaprita oči in pomislita na svoje zadnje počitnice ob morju – jih slišita, vidita ali občutita? Mogoče celo okusita ali vonjata? In mogoče bosta celo ugotovila, da sta vajina kanala različna. Aha, zato me ne razume, ko mu razlagam! Ja, otrok sprejema informacije drugače kot vi.

Miselni proces in VAK

Zato je pri učenju pomembno, kako otrok uporabi miselni proces. Če uporabi vse tri kanale, bo najbolj uspešen. Včasih samo vizualizirati ni dovolj, tako kot ni dovolj samo poslušati. In če zna ustvariti čustvo na določeno informacijo, takrat možganom sporoči, da gre za nekaj pomembnega. In da si to možgani morajo zapomnit! Katere dogodke smo si najbolj zapomnili? Re je, tiste, nabite z emocijami!

Kaj pogosto delajo narobe mlajši in starejši otroci:

  • Da si vsebino ponavljajo znova in znova, kar postane dolgočasno in osebno nepomembno, deluje pa zelo kratek čas.
  • Da med učenjem ne mislijo o ničemer ali pa o čem drugem. Zato: barvice v roke, podčrtavanje, izpisovanje, risanje, karkoli, da bo tok misli pri Rimljanih!
  • Delajo si zapiske, takšne in drugačne (vizualno-kinestetična strategija, ki pa je neučinkovita, če gre za golo prepisovanje podatkov). Ne prepisovat, če že mora, naj uporabi ključne besede, ne celih povedi! Nič bolj si ne bo zapomnil, če prepiše besedilo in uporabi milijon barvnih flukijev.

Torej: vaš otrok nima težav s spominom, samo pravega orodja za spomin nima.

 
Nalagam...
PRIJAVI  

Komentarji

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji