Danes te želim spodbuditi in pozvati k temu, da se končno kot družba zbudimo, stopimo skupaj in začnemo spreminjati svet. Ker je čas. Nekaj let že ne spremljam novic, nimam televizorja, ker svojo energijo raje porabljam bolj koristno, kot da bi se hranila z negativnimi informacijami in jamrala, kam je šel ta svet. A danes me je zaneslo … z namenom.
Facebook me je ujel v svoje kremplje, in še preden sem se tega zavedla, sem prebrala nešteto objav, komentarjev in člankov. Ne ti treba biti psiholog, da spoznaš človeka. Dovolj je, da prebereš, kako razmišlja. V poplavi vsega prebranega sem zaznala toliko sodb, egoizma, obupa, jamranja, maščevanja in superiornosti. Le en komentar je bil, če lahko temu tako rečem – človeški. V ozadju nekaterih objav se skriva občutek manjvrednosti, ki ga skušajo utišati s hvalo 'prijateljev'. Potem so tu objave 'kvazi gurujev', ki so polne sodb, duhovnega ega in s tem daleč od duhovnosti. Neslo me je še globlje … do maščevalnosti v objavi osebe, ki se ukvarja z energijami.
Kam je šel ta svet?
Skoraj tudi mene prevzame vprašanje, ki si ga ponavlja večina ljudi: ”Kam je šel ta svet?”
V upanju, da bom vendarle še kje našla kanček človečnosti, naletim na objave bolj znanih javnih oseb (tudi s področja duhovnosti), ki pozivajo k morali in nasprotujejo sovražnemu govoru. Končno nekaj človeškega, si mislim. Dokler ne ugotovim, da je bil pravi motiv objave zgolj promocija lastnega 'biznisa'.
Tokrat sem se čisto zares vprašala: ”Kam smo šli kot družba?” in ”Kaj lahko jaz naredim glede tega?”
Kot človek čutim dolžnost, da temu svetu nekaj dam. Da spodbujam vrednote, ki lahko naredijo ta svet lepši. Ne, nisem svetnica in nisem razsvetljena. Nisem bolj papeška od papeža. A nikoli ne bom obupala. Ne kupim stavka: ”Saj sveta tako ali tako ne moremo spremeniti.”
Ker vem, da ga lahko. A le, če vsak začne najprej spreminjati svoj svet. Pa ne tako, da se potopi v svojo cono udobja in tam ostane, temveč tako, da resnično postane sprememba, ki jo želi videti v svetu.
Želim, da se vsak od nas vpraša:
Kakšen je namen mojega bivanja na tej Zemlji? Zakaj sem tu? Kaj lahko jaz prispevam svetu?
Vsak od nas v sebi nosi nekaj, kar ta planet potrebuje. Kaj, ko bi vsi poiskali to v sebi in prispevali svoj košček sestavljanke? Kaj bi se zgodilo, če bi vsi, kadar imamo priložnost, širili resnico, iskrenost, poštenost, strpnost? Kaj, ko bi enkrat za vselej prenehali soditi sebe, svoje telo in svoje življenje in se začeli ceniti in spoštovati? Kaj, če bi prenehali soditi druge in bili pripravljeni pogledati, kaj človek nosi v sebi, ne na sebi? Kaj, če bi se odprli za to, da bi pri drug drugem najprej videli dobro? Kaj, če bi si večkrat povedali, kaj cenimo pri drugem, kakšne vrednote in sposobnosti imamo?
Kakšen bi bil svet, če bi vsak pri sebi naredil te korake? Nikogar nam ni treba niti ga ne moremo spremeniti. Nikomur nam ni treba ničesar dokazovati. Zgledi vlečejo sami po sebi. Začnimo pri sebi. In ne, ni nas premalo, ki tako mislimo. Samo prevečkrat zapademo v zaključke, da nekaj ni možno, in nato obupamo.
Kaj bi se zgodilo, če bi se vsak od nas čisto vsak dan zjutraj vprašal:
”Kaj lahko danes storim, da svetu prispevam to, kar potrebuje?”
Si za?
Postavi vprašanje in bodi pozoren/-na na situacije in dogodke v dnevu. Ko začutiš, da si lahko s svojim dejanjem nekomu ali nečemu v doprinos, stori to. Brez kakršnegakoli motiva, hvale in pričakovanja.
Kakšen zgled smo lahko drugim, če najprej spremenimo sebe? Kakšen doprinos smo lahko vsemu svetu, če stopimo skupaj?
inspiracije