Prepoved čustvovanja
Ana Trebežnik

Prepoved čustvovanja

piše: Ana Trebežnik
6. avgust 2017    4471 ogledov

Prepričana sem, da je prav vsak izmed nas v svojem otroštvu v večji ali manjši meri izkusil t. i. prepoved čustvovanja, najpogosteje v najožjem družinskem krogu od enega ali obeh staršev/skrbnikov.

Družinska dediščina pogojene ljubezni

Družinska dediščina v obliki potlačenih čustvenih vsebin se običajno nereflektirano prenaša iz generacije v generacijo in gre z roko v roki s pogojeno ljubeznijo ter njeno dinamiko nagrade/kazni, ki nas na nezavedni ravni uči, da si je ljubezen in naklonjenost treba zaslužiti z ustreznim vedenjem/čustvovanjem.

V preteklosti je bila namreč družina pojmovana kot skupnost, ki je temeljila na neizpodbitni avtoriteti staršev kot odgovornih odraslih članov širše družbe ter njim podrejenih otrok kot pomožne delovne sile, ki omogoča njeno preživetje. Osredotočanje na ekonomski vidik preživetja ter pojmovanje otrok kot nedoraslih/necelovitih osebnosti sta imela za posledico zanemarjanje čustvenih aspektov in funkcije družine pri spodbujanju zdravega in nemotenega duševnega razvoja otrok.

Neozaveščeni vzorci čustvovanja se vedno prenašajo na naslednje generacije

Starši, ki sami niso zmožni prepoznati svojih lastnih nezadovoljenih čustvenih potreb in nezaceljenih ran iz zgodnjega otroštva, jih nezavedno tudi prek energijske matrice družine prenašajo na svoje otroke, ne glede na to, da jih pri vzgoji vodijo najboljši nameni in si na vso moč želijo, da bi se njihovi otroci razvili v celovite, ljubeče in odgovorne odrasle osebe.

Obvladuj se, predvsem 'negativna' čustva!

Prepričanje, da so določena čustva negativna in posledično nezaželena, je v veliki meri povezano z nezmožnostjo uvideti in sprejeti njihovo pozitivno funkcijo pri oblikovanju osebnosti, obenem pa močno omejuje naše samoizražanje ter spoznavanje naše avtentične narave.

Ljudje smo do neke mere še vedno ujeti v mrežo družbenih pričakovanj, ki pa jih v marsičem pogojuje potreba po nadzoru in obvladovanju posameznika kot dela širšega družbenega sistema.

Družba nas vse življenje na vsakem koraku uči in opozarja, da se moramo obvladati, biti razumni in se nadzorovati, kar nam do določene mere sicer koristi, vendar pa se moramo vprašati, v kolikšni meri so take družbene zahteve v službi represije neizmernega kreativnega in transformativnega naboja, ki ga v sebi nosi zatrta in nakopičena čustvena energija.

Na neki ravni se te neznanske moči v sebi zavedamo in nas je strah, da bi, če bi se ta čustva nenadoma sprostila, popolnoma izgubili nadzor nad sabo ter s tem ogrozili varno zavetje, ki nam ga ponuja kraljestvo togega, preračunljivega in nefleksibilnega Ega. Naša primarna človeška potreba po občutku pripadnosti neki večji celoti in po tem, da bi nas sprejemali 'pomembni drugi', nas v takih okoliščinah že zelo zgodaj odmika od naše lastne celovitosti in predvsem avtentičnosti.

Ni nič dobro ali slabo, pravično ali krivično, temveč smo ljudje tisti, ki v svet vnašamo razkol, razliko in sodbo

Naša realnost je v svoji biti polarna, kar je samo po sebi zgolj nevtralno dejstvo, saj gre za naravni zakon, vendar ta polarnost sama po sebi ni resnični izvor našega trpljenja. Mi sami smo namreč tisti, ki s svojo interpretacijo te polarnosti vanjo vnašamo hierarhijo in posledično sodbo.

O tem je govoril že starogrški filozof Heraklit, ki je trdil, da za bogove ni nič dobro ali slabo, pravično ali krivično, temveč smo ljudje tisti, ki v svet vnašamo razkol, razliko in sodbo.

'Negativna' čustva imajo pozitivno vlogo!

Nedvomno imajo tudi t. i. negativna čustva, kot so jeza, strah, zavist ipd., svojo pozitivno funkcijo (v ustreznih okoliščinah izražena na ustrezen način, ki omogoča konstruktivne rešitve), saj nas učijo, kako postavljati zdrave meje, kako se zaščititi, kadar je to potrebno, ter kako uporabiti svojo lastno 'senco' pri razvijanju naših najglobljih potencialov.

Česar ne znamo sprejeti, zatremo – zato se odrežemo od čutenja

Česar pri sebi nismo sposobni sprejeti, ker se ne sklada z našimi osebnimi prepričanji in mentalnimi konstrukti, bomo najverjetneje tako ali drugače znotraj sebe zatrli in se tako odrezali od svojih primarnih, izvornih občutkov.

Zares škodljiva čustva so tista, ki jih mi sami nočemo sprejeti in jih zaradi tega potlačimo v nezavedno

Izkušnje pri zdravljenju številnih zdravstvenih tegob potrjujejo dejstvo, da so na dolgi rok edina zares škodljiva čustva zgolj tista, ki jih mi sami nočemo sprejeti in jih zaradi tega potlačimo v nezavedno. Tam se nato kopičijo kot ogromna količina zbite energije, ki zaradi tega, ker je ne ozavestimo, sprocesiramo ter s tem harmoniziramo in integriramo vase, ostaja neizkoriščena, kar posledično poleg čustvenih frustracij ustvarja tudi številne napetosti na telesni ravni.

Zdravljenje globokih čustvenih ran in nezadovoljenih potreb našega notranjega otroka je nujen, vendar ne nujno zadosten pogoj za to, da se proces samozdravljenja lahko dokonča v vsem svojem obsegu.

Čutenje je nekaj najbolj prvinskega in človeškega

Prvi korak na tej poti pa je nedvomno ta, da z nekakšno rekapitulacijo svojega življenja, njegovih ključnih momentov in dogodkov ter z budnim opazovanjem lastnega načina čustvovanja v konkretnih situacijah podzavestnim čustvenim vsebinam dovolimo, da se odprejo za zavestno obravnavo, da splavajo na površje v varnem okolju, ki je onstran sodb in ki nam zagotavlja potrebno podporo za tovrstni proces samozdravljenja.

Z ozaveščanjem delov sebe, ki smo jih nekoč v okviru strategije preživetja potlačili in jih vse odtlej skrbno varujemo za zidovi najrazličnejših obrambnih mehanizmov, se postoma vračamo k svojemu celovitemu in avtentičnemu Sebstvu, v katerem se skrivajo vsi naši potenciali, osebna moč in občutki izpolnjenosti.

Gre samo za to, da si DOVOLIMO ZAČUTITI stisko, bolečino, jezo, žalost ali zamere v vsej njihovi intenzivnosti, brezpogojno sprejmemo tovrstna čustva kot enega izmed aspektov sebe brez kakršnihkoli sodb in jih enostavno spustimo skozi sebe kakor reko, ki teče skozi dolino.

ČUTENJE JE NAMREČ NEKAJ NAJBOLJ PRVINSKEGA IN ČLOVEŠKEGA, vendar pa so nas tisočletja 'prepovedi čustvovanja' v veliki meri odrezala od tega ključnega dela človekovega načina biti in nas zaradi tega na veliko nivojih dobesedno pohabila.

Živimo v dobi čustvene invalidnosti ...

Živimo v dobi čustvene invalidnosti, kjer smo vpričo storilnostno naravnanega načina življenja pozabili na naše resnične, prvinske potrebe oz. jih pogosto ne znamo niti več prepoznati ali pa njihovo zadovoljevanje kompenziramo s pretiranim usmerjanjem na zunanji svet.

Pot k samemu sebi, svoji resnični biti, je pot introspekcije, ki nam omogoča, da v tišini in samoti prisluhnemo šepetu lastne duše, saj nas ta nenehno in potrpežljivo spodbuja k sprejemanju vseh nivojev in aspektov samega sebe.

Zaradi naše lastne ujetosti v zanke številnih obrambnih mehanizmov, ki so nas v obdobju, ko smo jih aktivirali, nedvomno obvarovali pred izkušanjem bolečine, ki je tedaj še nismo bili sposobni sami sprocesirati, se lahko vse življenje vrtimo v začaranem krogu projiciranja naše lastne ranjenosti in bolečine navzven, na ljudi, ki so nam blizu, in širšo okolico.

Na tej točki se srečamo z modrostjo Hermesa Trismegista, ki v svojih naukih podaja kozmični zakon Kakor znotraj, tako zunaj. Kakor zgoraj, tako spodaj.

Le v odnosih se lahko soočamo s svojo senco

Ko določeno vedenje druge osebe znotraj nas sproži nelagodje ali boleča čustva, je nedvomno koristno, da si jih seveda najprej sploh dovolimo začutiti v njihovem celotnem obsegu in intenzivnosti ter obenem ohranjamo pozicijo nevtralnega opazovalca (pri razvijanju te drže so nadvse koristne tako meditacija kot različne taoistične vaje in dihalne tehnike) in se naposled vprašamo:

  • Zakaj doživljam tako burno reakcijo?
  • Na kaj me ta situacija spominja (pogosto gre za preigravanje starih, bolečih čustvenih vzorcev iz otroštva)?
  • Kakšna so moja prepričanja glede sebe, kako vidim in doživljam samega sebe? Ali sem popolnoma iskren do sebe?
  • Si upam prevzeti odgovornost za lastne občutke in čustva?

Ker se ljudje razvijamo prav skozi odnose z drugimi, nam je sleherni trenutek dana dragocena priložnost, da se prek dinamike, ki jo izkušamo v teh odnosih, soočimo z lastno 'senco', z vsemi našimi obrazi, ki jih ne želimo videti, ker težko zremo v zrcala, ki nam jih že samo s tem, da so točno takšni, kot so, iz dneva v dan nastavljajo drugi. 

Če smo dovolj odprti in iskreni do sebe, je to nedvomno najzanesljivejša pot, ki nas prek samozdravljenja naših čustvenih ran ter ljubečega, skrbnega povezovanja z našim notranjim otrokom počasi, a vztrajno vodi nazaj k naši avtentični, celoviti naravi.

 
Nalagam...
PRIJAVI  

Komentarji

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji