Monika Radič

Tesnoba – tečnoba ali moja prijateljica?

14. september 2019    67 ogledov

Zelo malo ljudi v mojem življenju ve, da se že od malega spopadam s tesnobo. Morda tudi zato, ker sama temu ne posvečam velike pozornosti, si ne postavljam diagnoz in se ne želim ‘predalčkati’. A vendar me ta spremlja že od malih nog.

Ko sem bila majhna in me je zvečer dušilo, nihče ni vedel, kaj bi to lahko bilo. Sledili so obiski pri zdravnikih in še danes se spomnim zdravnice, ki je želela iz mene izvleči priznanje, da me doma trpinčijo. Čudno sem jo pogledala in ji odgovorila, da seveda ni tako. Mislim, da mi ni ravno verjela. Sledili so pregledi za astmo, in čeprav ta nikoli ni bila potrjena, sem dobila ‘pumpico,’ ki sem jo vdihovala kar nekaj časa.

Tesnoba se me je tesno oklepala skozi celotno osnovno in srednjo šolo ter še dlje. In ves ta čas nisem poznala vzroka svojega oteženega dihanja. Šele v času fakultete, ko sem se počasi začela spoznavati s pomočjo meditacije, se mi je posvetilo, da vzroki za to niso fizični, temveč izhajajo z višjih ravni. Meditacija me je popeljala do globljega stika s seboj in mi pokazala vse moje šibkosti in nerazrešene dogodke iz preteklosti. Pokazala mi je resnično sliko vseh mojih odnosov, do drugih in predvsem do sebe.

Aktivno sem začela spremljati, kdaj se mi občutek tesnobe pojavi, in skoraj vedno se je pojavil ob dogodkih, kjer se nisem znala postaviti zase ali si nisem upala izraziti svojega mnenja. Besede ‘NE’ iz svojih ust nikoli nisem mogla izdaviti, pa čeprav sem jo imela na koncu jezika. Nato so sledili občutki krivde in lastna obsojanja v smislu ‘zakaj za vraga ti je tako težko reči ne?!’ To je še povečalo občutek tesnobe, a iz tega začaranega kroga nisem znala.

Počasi sem se zavestno začela tega učiti na sprehodih prek pogovorov s samo seboj. Večkrat sem se s seboj pogovarjala tako, kot bi bila na sprehodu s prijateljico. Preprosto sem menjala vloge in svetovala sami sebi. Na glas pa sem včasih izgovarjala in vadila dialoge s tisto osebo, s katero sem imela težave. Takrat so bile to večinoma sošolke in prijateljice, ki to v resnici niso bile. V mladosti sem imela ob sebi le malo pravih prijateljic, večinoma pa osebe, ki so izkoriščale mojo nezmožnost reči ‘ne,’ saj so vedele, da bom naredila popolnoma vse, kar so mi dobesedno ukazale.

Meditacija mi je pokazala, kje se skrivajo vzroki za mojo tesnobo, in počasi sem se začela postavljati zase in izrekla vse več ‘ne’-jev. Takrat sem opazila, da je tesnoba izginila. Uau, kakšno olajšanje. Seveda pa določene osebe tega niso prav dobro sprejele in morala sem biti zares vztrajna pri svojih načelih, da sem jim dokončno postavila meje. Tega se učim že kar nekaj let in vsako leto mi gre bolje. A Vesolje vedno testira, ali si že usvojil lekcijo, in ti vsake toliko da še kakšen podoben izziv. Ko lekcijo prepoznaš in jo uspešno ponovno osvojiš, se počutiš super. In vsak izziv je lažji.

Meditacija je bila tista, ki mi je odprla pot v nova raziskovanja na področju osebne, če hočete, tudi duhovne rasti. Zelo so me privlačile energije ter vse, kar je mistično in nerazložljivo. Naredila sem kar nekaj tečajev s tega področja, pridobila veliko znanja in takrat sem že vedela, da želim pomagati tudi drugim. Manjkalo pa mi je zaupanja vase in v svoje sposobnosti. Spet sem se obsojala in zopet se je k meni prikradla ta tečnoba – tesnoba.

Minilo je nekaj let in moje lekcije so se iz kroga prijateljic preselile v partnerske odnose, prek katerih sem se naučila veliko več kot na kateremkoli tečaju. Iz vsakega odnosa sem potegnila največ, kar sem lahko, in vsakič bolj osebnostno zrasla. Očitno sem bila pripravljena na naslednji korak in Vesolje mi je pokazalo pravega učitelja in znanje, ki sem ga iskala ves čas.

Reiki je bil tisti, ki mi je pred tremi leti dal samozavest in zaupanje vase, da lahko tudi jaz delujem na področju energij. Požirala sem novo znanje in iz vsake novo naučene tehnike vzela tisto, kar sem začutila, da zame deluje. Moje življenje se je v zadnjih treh letih popolnoma spremenilo. Vse izkušnje in dogodke iz preteklosti, ki so me takrat tako zelo zaznamovali, zdaj vidim povsem drugače. Vse to sem potrebovala, da sem lahko danes takšna, kot sem. In v tem času sem tesnobo sprejela kot svojo prijateljico. Ona je namreč tista, ki mi da opozorilni znak, da moram nekaj spremeniti.

Včasih pa vzroka za tesnobo ne prepoznam takoj. Ker sem zelo senzibilna oseba, težo drugih večkrat prevzamem nase. Pojavi se težko dihanje, pa čeprav v mojem življenju tisti trenutek ni nič skrb vzbujajočega. Takrat mi močno pomaga orodje Access Consciousnessa: ”Komu to pripada?” Preprosto postavim vprašanje, 1x, 2x, 3x …, in če teža ni moja, tesnoba izgine, kar pomeni, da sem nase prevzela nekaj, kar ni moje. Včasih pa je vendarle moje in takrat si sama najbolj pomagam z reikijem. Že samo to, da usmerim energijo v predel prsnega koša, me hitro pomiri. A reiki je meni všeč predvsem zato, ker se dotika ravni, kjer nastajajo vzroki, in zato ne deluje le simptomatsko. Reikiju se odprem za namen, da mi pokaže vzrok mojega počutja, in ko ugotovim, kaj je tisto, kar me ‘muči,’ grem v akcijo.

Običajno so pri meni to odnosi. Če nečesa nisem razrešila, se pogovorila, povedala, kar čutim, vem, da moram to narediti takoj, drugače se tesnoba poveča. Bolj ko odlašam, huje je. Loviti sapo in imeti občutek, da nikoli zares ne moreš dokončno vdihniti, bolečine v prsnem košu in napetost v ramenih … to res ni prijetno, prav zato je pomembno, da ukrepaš, ko je treba. V takšnih trenutkih je na tesnobo težko gledati kot na prijateljico, a v resnici je tu zato, da ti pomaga. Da presežeš sebe in narediš tisti korak, ki se ga morda tako zelo bojiš. V tvoje dobro. In to je prava prijateljica.

Tesnoba me je v zadnjih dveh letih obiskala zelo redko in moram priznati, da je v resnici nisem prav nič pogrešala. Skoraj sem nanjo celo pozabila. Večkrat pa sem se o njej pogovarjala s svojimi strankami na individualnih terapijah in prav vsaka od njih je bila nad tem presenečena. ”Zate pa si tega res ne bi mislila, pa ti si vendar vedno tako nasmejana in vesela! Ti vendar siješ!” Ha! Res je, da sem rada nasmejana, res je tudi to, da sem optimistične narave in v vsaki stvari in ljudeh iščem in tudi vidim veliko dobrega. Res je, da sem zelo zadovoljna s svojim življenjem, da ljubim svoje delo in da ga opravljam z največjim veseljem in z vsem srcem. Res je, da večinoma zares sijem. Moja šibkost je v resnici moj slogan: ”Sijem, ko siješ ti.”

Srečna sem, ko sem srečna sama in ko so srečni tudi drugi. Ko so tudi z mojo pomočjo srečne moje stranke, takrat sem v resnici najbolj srečna. Ko delujem tako, da je srečen moj partner, sem tudi sama najbolj srečna. Velikokrat pa se mi zgodi, da ob vsem tem pozabim nase. In takrat pride na obisk moja tesna prijateljica.

Sijem, ko siješ ti. To sem jaz. In tega ne bom spreminjala, ker prav to ohranja mojo srčnost v vseh odnosih (tako s strankami kot zasebno). A kljub temu se zavedam, da moram vedno poskrbeti za to, da najprej sijem jaz sama. Včasih mi to uspeva zelo dobro, včasih pa to tanko linijo hitro prekoračim.

Moja prijateljica me na srečo o tem hitro obvesti. (Iskreno pa ne vem, kje bi danes bila, če ne bi poznala meditacije, reikija, Access Consciousnessa in drugih energijskih tehnik, ki jih uporabljam.) To poletje je bila na obisku kar pogosto. V resnici se je k meni kar priselila in počasi je imam že malce dovolj. Povedala mi je, da sem spet prestopila linijo in da sem ogromno energije izgubila v odnosih, ki mi niso v doprinos in ki ne dvigujejo moje energije. Sklenila sem, da se tokrat zares umaknem od tistega in tistih, ki me energijsko ne podpirajo. Že zaradi svojega dela moram biti pri teh zadevah še toliko bolj pazljiva in odgovorna. Če najprej ne sijem jaz, tega sijaja ne morem prenesti na nikogar.

Pred dvema tednoma sem dobila preblisk, naj grem v knjižnico, kjer nisem bila že zelo dolgo. Sploh se mi ni sanjalo, katero knjigo naj vzamem, a intuicija mi obiska knjižnice ni naročila zaman. Prva knjiga, ki sem jo zagledala na polici, je čakala prav name. Naslov knjige je Pravico imaš reči NE (avtor Walter Riso). Odlična knjiga. Priporočam jo vsakomur, ki ima podobne izzive kot jaz. Čeprav sem v zadnjih nekaj letih že zelo napredovala v svoji odločnosti, izražanju svojega mnenja in postavljanju meja, me do popolnoma lahkotnega asertivnega vedenja verjetno loči še kar nekaj izzivov.

Morda pa sem danes prav zato morala napisati tale zapis. Da črno na belem sebi obljubim, da bom od zdaj naprej še bolj kot kadarkoli prej svojo energijo zavestno in skrbno usmerjala le v tiste izbire, ob katerih bom začutila, da me podpirajo v moje najvišje dobro.

P.S.: Moja tesna prijateljica je v času tega zapisa spakirala svoj kovček in se poslovila. Upam, da je vsaj še nekaj časa ne bo.

Kaj pa ti praviš? 1
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Ana
  komentiral 3 teden nazaj
zelo lepo napisano. i feel your story in so many ways.
Nalagam...