Anita Gomezel

TRAVME – tihe spremljevalke življenja

17. maj 2018    561 ogledov

Travma je psihofizična izkušnja, ob kateri doživljamo močne in intenzivne občutke, ki jih v tistem trenutku naš sistem ni sposoben predelati. Četudi se negativna izkušnja ne dogaja na fizični ravni (npr. nasilje, zloraba, poškodbe), je fizično telo vedno zelo močno stimulirano, saj se zaradi ogrožujoče situacije začne pripravljati na boj, beg ali zamrznitev, ko preceni, da niti boj niti beg nista mogoča. Ob tem se sproža veliko hormonov, fizičnih odzivov telesa in čustevnih doživljanj, ki lahko nihajo od strahu, globokega sramu, občutka izgube kontrole in nemoči do groze ali panike.  

Doživljanje je za posameznika preplavljajoče in ga ne zmore integrirati v svoj sistem. Tudi po tem, ko izkušnja mine, ostane veliko nepovezanih vtisov, ki za osebnost še vedno pomenijo grožnjo, saj mogoče rušijo identiteto, integriteto, vrednostni sistem človeka, splošno varnost, zaupanje v bližnje (če je bila v travmi kot povzročitelj udeležena bližnja oseba) ali celo vse našteto, zato oseba to z obrambnimi mehanizmi potisne v nezavedno, da lahko živi naprej. To je tudi vzrok, zakaj se večina ljudi travm ne spominja ali imajo ohranjene samo delčke spominov.

Vplivi travmatičnih izkušenj

Kaj vse je lahko travma za določenega človeka, je subjektivno (npr. napadi živali, prometne nesreče, smrt ali nepričakovana izguba ljubljene osebe, nasilje v vseh oblikah, izkušnje naravnih katastrof, čustveno zanemarjanje, soočanje s hudo boleznijo, vse vrste zlorab itd.). Koliko posledic bo travma pustila, je odvisno tudi od tega, ali se je dogajala večkrat ali gre za enkraten dogodek, kot tudi tega, koliko je bila oseba takrat mentalno čustveno zrela. Najhujše posledice imajo navadno travme, ki se nam zgodijo v otroštvu, saj otroška senzibilnost, neizkušenost in slabša kognitivna opremljenost hitro privedejo do nesposobnosti soočanja s situacijo, prav tako se na žalost prav nad otroki dogaja največ nadmoči in zlorab, ker so šibkejši, pogosto nemočni. Izkušnja travme je seveda mogoča tudi v odrasli dobi, četudi je oseba imela prej harmonično otroštvo (zelo znani so npr. primeri iz koncentracijskih taborišč).

Čeprav naši obrambni mehanizmi izkušnjo travme potisnejo v nezavedno, to še ne pomeni, da je zares minila, prej nasprostno – prav zaradi tega je še kako prisotna; kot globoka rana, bolečina, zanikan del sebe, ki išče svojo pot na plan prek flashbackov (delčkov vračanja spomina, nenadzorovanih odzivov telesa) ali prek ponavljanja izkušenj, ki so v neki manjši meri podobni travmi. Ker je travma intenzivna izkušnja, ki zajame vse dele doživljanja, pušča posledice tako na psihičnem, mentalnem, čustvenem, telesnem in socialnem področju. Tako ima oseba lahko težave z doživljanjem določenih čustev (čustvena otopelost), z uravnavanjem čustvenih odzivov (agresija, razdražljivost, napadi panike), s samodestruktivnostjo (ki se lahko kaže na različne načine, tudi kot deloholizem), težave pri zaupanju in vzpostavljanju zdravih medsebojnih odnosov, večjo nagnjenost k odvisnostim, sovražnost do sebe in svojega telesa (začarani krogi poskusa vzpostavitve 'kontrole' prek anoreksije, bulimije, prekomerne telesne teže itd.), anksioznost, pogosta zmedenost (izguba stika s seboj), nizko samopodobo, nagnjenost k depresiji, samomorilnosti, določene fizične ali psihične bolezni itd. Težja oziroma globlja ko je bila za nas travma, več negativnih posledic običajno  pušča.

Iz travm v nekonstruktivne vzorce in začarane kroge

Ob travmi ali po njej se iz težnje po regulaciji dogodka pogosto razvijejo tudi nekonstruktivni mentalni vzorci, ki so navadno mentalne posplošitve ali zaključki, do katerih smo prišli prek uma: npr. »sama sem kriva«, »nesposobna sem«, »življenje je bolečina«, »slabe stvari se vedno zgodijo meni« in tako naprej. Mentalni kostrukti se vtisnejo v našo percepcijo kot relativna resnica, po kateri potem naprej živimo, pogosto nezavedno. Ker sami doživljamo svet ali sebe na določen način, ga seveda s takimi očmi tudi gledamo in kot takega vidimo. Zato je značilno, da oseba s travmatično izkušnjo prej doživi neki dogodek kot stresen ali ogrožujoč kot tista, ki take izkušnje ni imela. Ob tem se v mislih kaj hitro in nenadzorovano pojavijo tudi mentalna prepričanja, ki jih ima v svoji podzavesti, in začne se vesti v skladu z njimi, s čimer si jih potrjuje. Začarani krog se lahko tako kaj hitro vzpostavi. Denimo nekdo, ki je doživljal spolno ali fizično nasilje kot otrok, si ga mentalno ni mogel razložiti drugače kot na način, da je sam kriv. Četudi to ni bila resnica, je postala njegova subjektivna resnica. Ko je kot odrasel soočen z obtožbami, jih doživlja skozi svoje predstave in vzorec krivde, ki ga nosi, in tako se lahko začne počutiti kriv, tudi če ni. Taka oseba pogosto prevzame krivdo, se preveč opravičuje, poskuša popraviti stvari in s tem nezavedno krepi svoja prepričanja ter bolečino.

Mentalni konstrukti pa se oblikujejo tudi na druge načine (prek modelnega učenja in posnemanja, drugih življenjskih izkušenj itd.), zato vsak vzorec še ne pomeni, da smo preživeli travmo ali trpimo za posttravmatskim stresnim sindromom (PTSM), kot najpogosteje označujejo težave in odzive nepredelane travme.

Obrambni mehanizmi pomagajo preživeti, kaj pa živeti?

Ker je za travme značilno, da je doživljanje ob njih tako intenzivno, se, kot že rečeno, aktivirajo telesni odzivi, ki poskušajo povečati možnost preživetja (beg, boj, zamrznitev). Enako pa se zgodi tudi na psihični ravni, kjer nam naši obrambni mehanizmi poskušajo zagotoviti isto. Denimo obrambni mehanizmi zanikanja nam pomagajo, da se travme tudi desetletja ne spominjamo, potlačevanje prav tako. Z obrambnimi mehanizmi intelektualizacije si lahko pomagamo pri izogibanju stika z globljimi  občutki. Z mehanizmom dramatiziranja ustvarjamo nove in nove situacije, prek katerih bežimo od prvotne bolečine (travme), projekcija in etiketiranje nam omogočata, da dele sebe, s katerimi se ne zmoremo soočiti, prezrcalimo na druge in jih doživljamo kot njihove ter tako poskušamo ponovno definirati svojo integriteto. Prek mehanizma pasivne agresije poskušamo sproščati globlje potlačeno jezo ali agresijo, ki nam jo je težko eksternalizirati, in tako naprej. Čeprav gre obrambnim mehanizmom resnično zahvala, da oseba v določenih trenutkih preživi (sploh pri hujših zlorabah v otroštvu), pa prav zaradi njih pogosto ne zmore zares zaživeti, saj so preživetvene strategije edino, kar pozna. Poberejo toliko življenjske energije, da oseba le s težavo prihaja v stik z zdravimi pozitivnimi izkušnjami življenja in svojim resničnim potencialom (uspehom, notranjim zadovoljstvom, mirom, ustvarjalnostjo itd.).

Preseganje posledic travm in ponovno polno življenje je mogoče

Ne glede na to, kakšne izkušnje smo imeli, vedno v globini zavesti ostaja naš notranji potencial – tisti transpersonalni vidik 'jaza', ki ostaja vseskozi nepoškodovan. Zato verjamem, da je za prav vsako osebo, ki si travmo zares želi predelati, to tudi mogoče. Pomembno je, da pomoč poteka v skladu z ritmom osebe in da dodatno ne ruši njene integritete ali spoštovanja. Da osebi pomagamo, da izkušnje predela in ne zgolj ozavešča, kar lahko privede le do retravmatizacije. Da ima varno okolje, ki jo podpira in najprej opolnomoči do te mere, da se je pripravljena s travmo in njenimi posledicami soočati ter sprostiti potlačeno energijo čustev, nekonstuktivnih vzorcev in negativnih strategij ter ponovno zgraditi stik s seboj ter življenjem iz njega.  

Če nam je uspelo preživeti in živeti s travmo, imamo tudi moč, da jo presežemo – treba jo je le usmeriti k sebi namesto proti sebi. 

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...