Kristina Dia

Zavesten odziv ob otrokovi 'nevihti'

piše: Kristina Dia
18. julij 2016    2265 ogledov

Otroci do drugega leta starosti se zelo dobro zavedajo občutka JAZ SEM, kajti svoja čustva brezskrbno izražajo ter tako sproti čistijo svoj subtilni svet in ostajajo v stiku s seboj.

Po drugem letu, ko otroku postanejo mnenja staršev in širše okolice zelo pomembna, pa otrok začne oblikovati svoj ego – značaj, ki ga kaže navzven. Značaj otroka se oblikuje na podlagi čustev, odzivov, informacij, prepovedi in odgovorov na njegov radovedni zakaj. In starejši ko je, bolj se identificira s temi prepričanji, ki jih njegova zavest ponotranji za svoje.

Za čustveno zrelost otroka je izjemno pomembno, da mu dopustimo manevrski prostor izražanja in doživljanja čustev

Bolj ko otroku dovolimo svobodo izražanja sebe in sprejemamo njegova čustva, bolj bo otrok samo(zavesten), torej bolj se bo zavedal sebe, ohranjal resnični občutek JAZ SEM in se ne bo krivil za čustva, ki ga občasno obiščejo, ter jih bo znal konstruktivno izraziti. 

Ne bo se identificiral s trenutnimi čustvenimi stanji ter sebe označeval za dobrega ali slabega, temveč se bo brezpogojno sprejemal in ohranjal iskrenost do sebe.

Če pa otroka kritiziramo in mu ne dovolimo, da izraža čustva, ter ga obsojamo v stilu: »Veliki otroci ne jokajo …«, »Če se jeziš, si slab.«, »Ne bodi boječka, moraš biti pogumen …« itd., otroku s tem na nezavedni ravni sporočamo, da so nižja čustva slaba, grda, in vsakokrat ko bo v sebi začutil katero izmed nižjih čustev, se bo v njem vzbudil občutek krivde, ki bo načenjal njegovo samopodobo in ga oddaljeval od SEBE in trenutka TUKAJ IN ZDAJ. Občutek lastne vrednosti je tako ogrožen, saj bo njegov notranji nezavedni vzorec čustvo žalosti, jeze, strahu povezal z občutkom »Nisem vreden ljubezni, sem grd, slab ...«.

Zato je zelo pomembno, da otroku dopustimo manevrski prostor izražanja čustev in da smo v stiku s seboj, tudi ko otrok kaotično kriči. Sliši se preprosto, a v praksi je to veliko težje. Če niste oseba, ki polovico svojega dneva preživi v stanju meditacije, boste težko ostali hladni in objektivni ob otrokovem histeričnem kričanju. A z voljo in vajo vam lahko uspe osvojiti ta novi vzorec odziva.

Namig za lažjo plovbo po razburkanem morju:

Vprašanje mame: Kako otroku z ljubeznijo postaviti meje, ko dela nekaj, kar mi ni všeč, in doseči, da jih spoštuje?

PRIMER: Otrok zelo glasno in ukazovalno izraža svoje želje. Njegova reakcija je burna in kaotična. Želim si, da bi svoje želje in potrebe izražal mirno, lepo.

Igrala sva se s kockami. Otrok je sestavil stolp, ki se mu je podrl. Otrok je v sebi začutil jezo in začel histerično kričati name, naj mu takoj sestavim nov stolp. Mirno sem mu razložila, da če želi mojo pomoč, mi lahko mirno pove in z veseljem mu pomagam sestaviti nov stolp, ter da mi kričanje in izsiljevanje ni všeč. Kričanje se nadaljuje. Poskušala sem z besedami, da je to le igra, naj ne obupa, da lahko vedno sestavi nov stolp. On pa je še naprej neustavljivo kričal, naj mu jaz sestavim novega, in metal kocke naokoli. Kako prihodnjič ravnati v takšnih situacijah, da se otrok nauči mirno komunicirati z menoj, tudi ko je jezen? Kaj mi želi sporočiti s svojim dramatičnim odzivom?

ODGOVOR: Otrok vam sporoča, da želi vašo pozornost.

Ve, da vašo pozornost zagotovo dobi takrat, ko joka, ko je jezen in kriči, saj se v tem stanju z njim pogovarjate in 'rešujete' njegovo situacijo. Tako sam ustvarja situacije, ki ga spravljajo v bes, da bi se usedli zraven, ga mirili, objemali in mu podarjali pozornost v različnih oblikah. Želi, da ga vidite resničnega, z vsem paketom čustev, in ga sprejemate.

Kako ravnati?

Sprejemati njegova čustva NE pomeni dajati mu potuho, takrat ko agresivno mlati naokoli v čustvu jeze (takrat se počuti večvrednega in misli, da tako lahko uveljavlja svojo moč, ko potrebuje pozornost – oblikuje se vzorec UPORABA ČUSTVA ZA POZORNOST).

Če ga kritizirate in mu zabičate, naj takoj preneha tako ravnati, ter ga kaznujete za izražanje jeze, otrok ponotranji, da je slab, če čuti jezo, in prihodnjič jeze ne bo izrazil. Potlačil jo bo v podzavest in jo nadomestil z občutkom krivde, ki na dolgi rok razjeda njegovo samopodobo in zdravje (oblikuje se vzorec BOJ S ČUSTVI).

Sprejemati njegova čustva tudi NE pomeni, da ga pustite samega, dokler se ne pomiri (takrat se počuti zapuščenega in manjvrednega – oblikuje se vzorec BEG OD ČUSTEV).

Sprejemati otroka v celoti pomeni, da ga sprejemate takšnega, kot je, v trenutku, kjer je, in se postavite v vlogo objektivnega opazovalca. Tako otroku pokažete, da je čustvo le val, ki mine (oblikuje se vzorec INDIFERENTNOSTI DO TRENUTNEGA ČUSTVA – BREZPOGOJNO SPREJEMANJE SEBE). Če se otrok nauči takšnega odziva na svoja čustva, se manjkrat pojavljajo v njegovem čustvenem svetu, saj so videna in sprejeta. V trenutku, ko čustvo vidiš in sprejemaš takšno, kot je, brez predznaka + ali –, mu odvzameš moč.

1. Opazite, kako se otrok počuti, in mu dovolite izraziti jezo

Če se vrnemo k zgornjemu primeru s kockami, torej opazite, kako se otrok počuti, in mu poveste: "Vidim, da si zelo jezen, kar spravi jezo ven, ob tebi sem."

Izražanje jeze ali kateregakoli drugega čustva je izjemno pomemben za čustveni razvoj otroka in razvoj samoregulacije živčnega sistema. Preberi več tukaj: Zdrava agresija in jeza - način, kako odfrustrirati frustracijo

2. Nato ste ob njem le s svojo prisotnostjo

Opazujte njegovo reakcijo mirno, z zanimanjem. Bodite sočutno prisotni in mu dopustite, da izrazi čustvo na njemu trenutno znani način. Dovolj je vaša prisotnost, dovolj je vaš ljubeči pogled, brez besed …

Če v sebi čutite mešanico bolečih občutkov ob pogledu na razbesnelega otroka, vmes globoko dihajte. Globoko dihanje bo vaše telo sprostilo stresa in posledično bo vašo sproščenost začutil tudi otrok. Nekaj minut bo trajalo in nevihta se bo umirila.

3. Ko vidite, da se je otrok umiril, sledi pogovor

 »Ali bi mi zdaj zaupal, kaj te je tako zelo razjezilo?« Nato mu le prisluhnite, brez podvprašanj, brez prekinjanja. Kimajte in ga le brezpogojno poslušajte.

Otrok bo tako začutil olajšanje v sebi, ki mu navadno sledita globok vdih in izdih. Ko neha opisovati svoje gledišče, mu še vi povejte svoj pogled na situacijo.

Zdaj je čas za vaše pomirjujoče besede, motivacijske stavke in afirmacije, kako naj otrok naslednjič gleda na situacijo, ko mu nekaj ne uspe oz. se mu 'stolp poruši'.

4. Ko se dokončno pomiri, ponudite konstruktivnejši način za izražanje jeze

Ko vidite, da se je umiril, mu predlagajte način, kako naj naslednjič bolj konstruktivno spravi jezo iz telesa. Morda globoko dihanje skozi igrico Napihajva namišljeni balon? Če je bolj aktiven tip otroka, mu bo ustrezala gibalna vaja, kot so zajčji poskoki ali hitro cepetanje. Če je zvočni tip otroka in želi svojo jezo izraziti skozi zvok, pa mu bo ustrezalo igranje bobna. Lahko kupite otroški boben ali pa ga izdelata skupaj. Vsakokrat, ko je jezen, naj s palčko tolče po bobnu tako dolgo, dokler jeza ne mine.

OPOMBA: Da se iz starega vzorca izražanja jeze v stilu razbesnelega leva otrok privadi na novi vzorec izražanja jeze v stilu bobnarja, zajčka ali napihovalca balonov, je potreben čas, zato ne obupajte.

Preberi še: 

Deli svoje izkušnje! 3
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Lili
  komentiral 5 leto nazaj
Takšni in podobni dogodki se v življenju predšolskih otrok pogosto zgodijo....iskrena hvala za dober namig, kako ravnati, ko/če se zgodi....
Nataša Mulej
  komentiral 5 leto nazaj
* Izbrisan
  komentiral 5 leto nazaj
Je kar izziv tole naše starševstvo
Nalagam...