Darja Bitenc

S čuječnostjo do sreče

piše: Darja Bitenc
12. maj 2014    1627 ogledov

Kaj sploh je sreča? Kaj je čuječnost? Kako postati čuječ? Kako biti srečen kadarkoli?

Ko smo čuječi, smo zavestno prisotni v življenju tega trenutka, v neocenjujoči drži. To nam daje notranji mir, sproščenost, ljubečo prisotnost, občutek varnosti, umirjeno radost, stik s seboj in življenjem. Srečni smo.

Kaj sploh je sreča?

Sreča je stanje. Ko smo srečni, smo sproščeni, ljubeči, zadovoljni, notranje mirni, v stiku s seboj, radostni, varni in sprejemamo življenje.

Kaj je čuječnost?

Čuječnost je stanje. Ko smo čuječi, smo zavestno prisotni v življenju tega trenutka, v neocenjujoči drži. To nam daje notranji mir, sproščenost, ljubečo prisotnost, občutek varnosti, umirjeno radost, stik s seboj in življenjem, ki ga zaznavamo z vsemi čuti. Zato postanemo srečni, ko smo čuječi.

Kako postati čuječ? Kako biti srečen kadarkoli?

Vsakdo lahko neguje čuječnost, vaje so silno preproste, primerne za otroke in odrasle. Korak za korakom nas vodijo v čuječe življenje in že zelo kmalu opazimo spremembe, ki nam ji prinašajo, kar nam daje veselje za vztrajanje na poti.

Prvi korak je sprejeti odločitev, da želimo biti čuječi. Povejmo samim sebi o tej odločitvi, zavežimo se novi poti.

Vsak dan naredimo del poti na poti čuječega življenja. Prvi koraki naj bodo majhni. Vzemimo si 5 minut za prvo vajo. Sedimo vzravnano in udobno v prijetnem okolju doma, v naravi, v avtomobilu, preden se odpeljemo, ali pred obedom. Zapremo oči, če nam je neprijetno, lahko pustimo odprte. Nato opazujmo svoje dihanje, opazujmo svoje telo ob dihanju. Prišle bodo misli, čustva, občutki. Opazimo jih, ozavestimo, a se nežno in mirno vračajmo k opazovanju dihanja. Tako preprosta na prvi pogled je prva vaja.

Druga preprosta vaja je poslušanje. Zapremo oči, se sprostimo in poslušamo zvoke v naši okolici, morda ptičje petje, avtomobile, otroško igro ... Znova bodo v našo pozornost vstopale misli, čustva ali občutki. Opazimo jih in se ljubeče vrnemo k poslušanju.

Ko osvojimo prve korake, se nam razširijo možnosti čuječega življenja in pripravljeni smo za nove vaje, ki nam počasi, a zagotovo prinesejo srečo, kajti čuječnost postane naš način življenja, sočutje postane del vsakdana, ljubeča prisotnost do nas samih, kakršni smo, in do drugih postane naš temelj, odnosi se poglobijo in postanejo iskrenejši, svet postane bolj živ, barvit, radosten, pri delu in učenju postanemo učinkovitejši, pri športu in dejavnostih bomo bolj zbrani, imunski sistem bo manj obremenjen, ker bo stopnja stresa zelo znižana, kar bo ugodno vplivalo na počutje, notranji mir bo vedno na dosegu roke in življenje bo lepo brez razloga. Srečni bomo kadarkoli in kjerkoli.

Vendar pa je za to, da dosežemo vse našteto, potrebna odločitev za zavestno zaznavanje tega trenutka brez ocenjevanja in vzeti ter hkrati podariti si moramo nekaj časa. Pet minut bo dovolj za začetek, nato jih podaljšajmo in v nekaj tednih bodo prvi rezultati vidni. Bodite srečni!

Kako se pa tebi zdi? 3
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Matjaž
  komentiral 3 leto nazaj
Gabrijela zdravo!

Odgovorov na to vprašanje je veliko. Vsak terapevt in marsikateri ne-terapevt bi verjetno podal drugačno rešitev. Sam nisem terapevt, se pa s takimi in podobnimi vprašanji "ukvarjam" že nekaj časa.

Moje trenutno razumevanje mi pravi, da vse tovrstne "težave" izhajajo iz nepoznavanja sebe oz. svoje prave narave. S tem ne mislim na osebne preference, želje, strahove,... vendar na čisto osnovo... Kdo sploh sem? Ali sem res telo? Ali sem um oz. misli, ki se mi podijo po glavi? Ali kaj tretjega?

Večina nas večino časa misli, da smo skupek telesa in uma in zato ni čudno, da se počutimo osamljeni, da čutimo jezo, razočaranje, bolečino ali pa na drugi strani "srečo", "veselje",... saj je to vse del zemeljske izkušnje telesa in uma, kjer ima vsaka stvar dve plati. Na tem nivoju po tem takem ni mogoče poznati veselja brez poznavanja žalosti, izpopolnjenosti brez poznavanja osamljenosti, itd.

Veliko starodavnih in malce manj starodavnih učiteljev pa nas vabi, da spoznamo svojo pravo naravo, da obrnemo pozornost na svojo pravo bit, kjer vsi življenjski vzponi in padci pomenijo bolj malo. Da najdemo tisto brezčasno točko, kjer je vse v najlepšem redu in kjer ni razlik med mislijo o osamljenosti in mislijo o užitku.

Če vas zgoraj napisano pritegne priporočam v branje knjigo Jaz sem To: Pogovori s Sri Nisargadatto Maharajem.
Mojca
  komentiral 3 leto nazaj
Draga Gabrijela,
osamljenost je stanje duha in ne zunanjih okoliščin. Osamljen se lahko počutiš v množici ljudi, lahko si pa popolnoma sam, pa ne boš občutil osamljenosti. Vidva sta do penzije čakala, da bosta uživala. sedaj pa preprosto ne znata več uživati in se veseliti. Vsak dan delajta to, kar vaju dela srečna, v ćemer neizmerno uživata...........dobro razmislita, kdaj sta nazadnje počela kaj takega in kaj sploh je tisto, v čemer uživata in vaju izpolnjuje. Najdita to in počnita to čim večkrat in zopet se bosta ućila uživati :-) srečno na vajini poti <3

Mojca, angelska šepetalka
Gabrijela buh
  komentiral 3 leto nazaj
Z možem meditirava vsak dan, veliko fizičnih problemov sva odpravila. Samo počutiva se pa zelo osamljena, zakaj je tako?
Naj mi kdo pove kaj naj storiva?
Sva v penziji in sva mislila, da bova uživala, pa ne.

Gabrijela
Nalagam...