Kako prepoznati šepet duše?
Alenka Ivančič

Kako prepoznati šepet duše?

piše: Alenka Ivančič
10. maj 2017    2743 ogledov

Se vam kdaj zazdi, da vam nekaj manjka, da bi si želeli nekaj več v življenju, pa ne veste točno, kaj naj bi to bilo in od kod ta občutek sploh izvira? To je tihi šepet vaše duše, ki hrepeni po nečem, kar se še ni udejanilo.

Toda najti lastni smisel in zaživeti življenje, ki nam ga je namenila duša, je za marsikoga težavna naloga. Številni se namreč nehote in nevede izgubijo v temnih sugestijah zunanjih namigov, ki so lahko za ranljivo dušo tako uničujoči. Tudi jaz sem se. Ker živimo v družbi, ki je milo rečeno nagrmadena z mediji in institucijami, ki z agresivnim 'namigovanjem', kaj je dobro in prav za nas (čeprav nimajo pojma o tem, kaj si v resnici želimo, samo delajo se vsevedne, da bi nam prodali svoj izdelek ali prepričanje), se številni niti ne sprašujejo, kdo so … kaj jim sporočata telo in duša, ki se mučita v izbruhih ega, uma, strahov in potrošniškega načina razmišljanja. Vprašanje, kako v sožitju in sočutju do naše družbe, ki sicer ves čas po svoje pritiska na nas, poiskati lastna hrepenenja, ki niso pogojena s pričakovanji drugih, je tako povsem na mestu.

Odgovor je v globoki samorefleksiji

V odločitvi za osebnostno rast. V odločitvi za posluh do sebe, do drugih, do drugačnih in do okolja.

Vendar pa ne moremo osebnostno zrasti kar čez noč. Lepo bi bilo, da bi se nekega jutra preprosto prebudili drugačni in prerojeni. Izpolnjeni in srečni. A žal ne gre tako. Premiki se večinoma dogajajo počasi, nekateri pridejo hitreje, drugi počasneje in traja leta in leta, da se z njimi soočimo. Nekateri so bolj intenzivni, drugi manj. Pri vsem skupaj pa gre za proces, ki se ga je treba lotiti s potrpežljivostjo, nežnostjo, ljubeznijo in odločnostjo.

Osebnostna rast je vseživljenjska naloga, ki nima končne postaje, kjer izstopiš in si rečeš: da, zdaj sem na cilju. Je pot neskončnega učenja o duhovnih globinah človekove biti in je pot, ki nam pomaga, da zaživimo polno, čuteče, ljubeče in mirno. Je tudi 'orodje', s pomočjo katerega sčasoma uslišimo šepet duše in ji dovolimo, da nam pokaže tok življenja, ki nam ga je namenila.

Umiri um in ego

Ta pot od posameznika zahteva, da umiri svoja um in ego, da prisluhne tudi besedam in prepričanjem, ki egu in umu niso všeč, da se pripravi na spremembe stanja telesa in duha, da presega lastne omejitve uma ter da se sooča in ne podreja strahovom. To je na začetku lahko tudi naporno in izčrpavajoče. Ko se namreč enkrat odpremo in začnemo brskati po lastnih globinah, kjer se je v letih potlačevanja nabralo kdo ve kaj vse, se na plano začne sproščati tudi marsikaj neprijetnega; strahovi, ki se jih morda niti ne zavedamo, panika, jeza, bes, jok, histerija, tesnoba, tiščanje v prsih, zanikanje … in vse to bo, če se to zgodi, treba dobesedno predihati.

Utišati um in ego, ki bosta pripravila na tisoče izgovorov, zakaj nam je bolje tam, kjer smo, in zakaj spremembe niso dobre za nas. Hkrati pa ozaveščati in predihavati bolečino, ki bo pri premikih in vmes nastajala … jo sprejeti in opazovati.

Meni je duša začela šepetati ...

Meni je duša začela šepetati, ko sem jogo sprejela kot način življenja in ne le kot rekreacijo ter način odpravljanja dnevnega stresa. Kot vodilo pri osebnostni rasti sem izbrala jogo Iyengar po izjemnem iznajditelju in učitelju B. K. S. Iyengarju, ki je združil fizično in duhovno plat človeka v celoviti pristop k samospoznavanju, prebujanju in izpolnitvi.

Uvrščam se med tiste, katerih pot do udejanjenja je precej trnova. Vsaj tako vse skupaj doživljam. Nekje na poti v ženskost sem izgubila svoje sanje in stik s seboj. A moja duša mi nikdar ni nehala prišepetavati, da sem na enem odcepu že dolgo tega zavila v smer, ki zame preprosto ni prava. Dolgo sem to intuicijo zanikala, s pomočjo po zahodnjaško trdnega uma sem jo tlačila v kovček, ki ga nisem želela odpreti. Dokler nisem pri jogijskih asanah obtičala na točki, ko po utečeni poti potlačevanja in samozanikanja ni šlo več naprej. Takrat sem spoznala, da kolikor dolgo bom zanikala lastno bit, kolikor dolgo se ne bom sprejela in se vzljubila v vsej svoji zmedi, občutljivosti in ranljivosti (ki mimogrede v zahodnem svetu še vedno simbolizira šibkost), nimam prav nobene možnosti za nadaljnjo rast, pristno srečo in dušni mir.

Odločitve, ki so me v preteklosti oddaljile od mojega bistva, niso bile napake, temveč izkustveni signali, ki sem jih doživela, da sem se zdaj usmerila na pravo pot.

Danes torej z vso ljubeznijo sprejemam odločitve, ki so me vodile do na videz brezizhodnega položaja, a so mi hkrati prinesle tudi veliko neprecenljivega in seveda nujno potrebne izkušnje.

Jogi se imam zahvaliti, da me je streznila in me znova povezala z dušo

Včasih pa mi je šepetala drugače; sanjarjenje je bil skoraj način mojega življenja. Kadar sem bila na tleh in sem potrebovala spodbudo, sem sanjarila o vsem mogočem. O stvareh, ki sem jih ljubila. Čeprav je jutro pokazalo drugačen obraz, so bile sanje tiste, ki so mi dale moč in pogum za dejanja. Dokler ne bi enkrat zares vstala v dan, ko bi te sanje zaživela. In včasih se je tudi zgodilo. Takrat je bila moja vera v moč sanj zelo intenzivna. V najstništvu in mladosti sem bila namreč zelo povezana s seboj, s svojim bistvom, vendar se tega žal nisem zavedala. Kdo pa je pred dvajsetimi leti v našem prostoru razglabljal o udejanjanju in iskanju notranjega smisla? Prav veliko jih že ni. Ples na kotalkah in v plesnih copatih me je izpolnjeval, počela sem to, ob čemer je moja duša pela od veselja.

Potem sem naenkrat prenehala. Prisilila sem se. Hotela sem sprejeti to, kar sem ponotranjila v procesu socializacije. Želela sem udejaniti misli, ki pravzaprav niso bile moje. Tisto, kar sem slišala od drugih, sem hotela s silo privzeti za svoje. Da je sanjarjenje otročje. Da se s plesom ne da preživeti. Naj odrastem. Naj se prilagodim. Popolnost iz mojih oči v realnem svetu ne obstaja. Svet je krut, boriti se je treba. Ne bodi mehkužna. Zob za zob. Če ne boš ti drugih, bodo oni tebe. Ni vsakomur z rožicami postlano. Ljudje smo živali. Tako pač je. Treba se je sprijazniti … In sem pustila vse. Vse svoje sanje, vse svoje ideje za lastno prihodnost. Zaradi strahu pred vsem. In ker sem mislila, da je tako prav! Da to pomeni odrasti! V resnici sem samo narobe dojemala sanjaški koncept.

Sanje, ki nam jih prišepetava duša, so pot do izpolnitve

Osebne želje, ki izvirajo iz družbenih predpostavk in so vezane na pričakovanja drugih oziroma na to, kar nam sugerira okolje, pa nas od te poti lahko odvračajo.

Nedorasla sanjaška duša živi v nevarnosti, da jo sanje pogubijo, saj te pogosto izvirajo iz želje po nečem, kar so nam vcepili v šoli ali doma ali pa smo se naučili iz medijev in od drugih. Da nekaj tako pač mora biti, da je popolno. Ljubezen na primer, ki se mora končati s poroko. Na drugi strani so sanje, ki niso produkt od zunaj vsiljenih vzorcev, ki so v resnici moje lastne … ki so odrasle skupaj z mojo dušo, neokuženo od reprezentacij, diskurzov in ideologij. Te sanje so moja esenca! Če mi jih uspe razpoznati, potem bodo pokazatelj moje poti do izpolnitve. A pozor! To nikakor ne pomeni, da zdaj postanem gluha za vse dražljaje iz družbe in okolja. Da svojeglavo silim k ciljem mimo vsega in vsakogar. Ne. Delovati moram ne samo s posluhom do sebe, ampak tudi z razumevanjem in sprejemanjem drugih, drugače mislečih in drugače živečih.

Iskreno, ne vem, kaj bi se dogajalo z menoj brez zavedanja o pomembnosti samorefleksije in brez joge, ki me je, ko sem bila pripravljena, drzno opomnila na tisto, kar hočem ali nočem nosim v sebi. Predramila me je iz nekakšne hipnoze životarjenja. Povezala me je z dušo, ki je bila tako tiha, da je skoraj nisem več slišala. Pomagala mi je, da sem sprejela svojo ranljivost. Dovolim si točiti solze, če to potrebujem za nov vdih in novo perspektivo o življenju. Ustavim se, pustim bolečini, da se izvije iz prsi, in se nato pomaknem korak naprej. Ne sramujem se tistega v sebi, kar drugi opisujejo kot mojo šibkost. Pravzaprav se zavedam, da prav v tej 'šibkosti' (to je ranljivosti, močni empatiji in sočutju) počiva vsa moja notranja moč, ki spreminja.

 
Nalagam...
PRIJAVI  

Komentarji

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji