Ana Trebežnik

Kako prepoznati vzorce in delovanje našega notranjega otroka?

1. september 2017    1703 ogledov

Uvodna opomba: Članek je v celoti plod mojih lastnih izkušenj in samorefleksije v procesu samozdravljenja ter svetovalnega in energijskega dela s klienti. Gre za laičen zapis, ki ni povezan s strokovno psihoterapijo ter delom poklicnih psihologov in psihoterapevtov.

Mnogo ljudi je kljub svojemu odraslemu videzu večino življenja ujetih v energijo in vzorce svojega ranjenega notranjega otroka. Te navidezno odrasle ljudi pa, ne glede na njihova leta, izdajajo določeni vzorci vedenja in čustvovanja, ki so značilni za aspekt notranjega otroka, ujetega v čustvene rane iz zgodnjega otroštva.

Gre za začaran krog večinoma nezavednih notranjih procesov in specifičnih dinamik, ki poustvarjajo nepredelano izvorno bolečino iz otroštva ter osebi onemogočajo, da bi zares stopila v vlogo odgovornega in uravnoteženega odraslega.

Katere so temeljne značilnosti ranjenega notranjega otroka?

Kako prepoznamo, ali tudi nas skozi življenje vodi naš ranjeni notranji otrok?

POTREBA PO POZORNOSTI IN POTRDITVI od okolice, ki je kot nekakšna nenasitna črna luknja, saj je nobena pohvala ali potrditev od zunaj ne more zapolniti. Značilen je nenehen občutek notranjega nezadovoljstva in nemira, hlastanje po novih 'dosežkih', ki pa nikoli ne prinesejo resničnega in trajnega zadovoljstva.

NARCISISTIČNA PSIHOLOŠKA STRUKTURA: v ospredju je JAZ oziroma EGO ter nezavedna zahteva ali pričakovanje, da se svet vrti okoli nas in naših potreb. Izpolnitev naših potreb in pričakovanj (zavestnih in nezavednih) seveda projiciramo navzven, kar pomeni, da svet doživljamo kot poligon za to, da drugi ljudje te potrebe nemudoma prepoznajo (tudi kadar jih sami ne izrazimo jasno in nedvoumno) in zadovoljijo. Kadar se to ne zgodi (kar je neizbežno), odgovornost za to prelagamo zunaj sebe, in sicer zaradi podzavestnega prepričanja, da so drugi dolžni izpolniti naša pričakovanja/zahteve/potrebe. Kadar ni tako, nastopi občutek zapuščenosti in izdaje, ki vodi v globoke zamere in obtoževanje.

NEZMOŽNOST ZARES VIDETI IN ZAČUTITI DRUGEGA V ODNOSU ter prepoznati potrebe drugega kot enakovredne svojim. Tukaj gre za izkrivljeno doživljanje, da je svet zgolj podaljšek nas samih, vse drugo pa je drugotnega pomena. To je tudi ena izmed faz v razvoju otroka, ko otroka obvladuje t. i. magični um, ki je po svoji strukturi izredno egocentričen. Mnogo ljudi se tako rekoč zatakne v tej razvojni fazi in zaradi tega izredno težko razvije resnično empatijo.

NEZMOŽNOST SPREJEMATI POLNO ODGOVORNOST ZASE in za svoja dejanja ter nenehno prelaganje odgovornosti na druge. Pogost občutek, da se nam dogaja krivica.

Stalna potreba sebi in drugim DOKAZATI SVOJO LASTNO (VEČ)VREDNOST, kar izvira iz globokega ter praviloma potlačenega občutka manjvrednosti.

NEZMOŽNOST DIREKTNEGA SOOČENJA z ljudmi in situacijami, ki so za nas neprijetne.

IZOGIBANJE KONFLIKTNIM SITUACIJAM ALI ZAVLAČEVANJE (oziroma odlašanje), kadar bi morali aktivno ukrepati ali se kako drugače izpostaviti.

Odkrita ali prikrita VLOGA ŽRTVE: ujetost v občutke nemoči ter izraženo ali potlačeno jezo, kjer nenehno 'čakamo', da se bodo ljudje okoli nas spremenili ali da se bo sama od sebe spremenila življenjska situacija, v kateri smo se znašli. Ob tem nam ne uspe prepoznati svoje vloge v tej dinamiki in svojega lastnega delovanja, s katerim smo prispevali k nastanku te situacije.

BEG OD REALNOSTI, običajno prek različnih odvisnosti: od spolnosti, hrane, interneta, najrazličnejših substanc (alkohol, psihoaktivne snovi ipd.), nenehno 'sanjarjenje' brez potrebne akcije kot nujnega pogoja za realizacijo načrtov in želja, beg v spanje ali meditacijo (druge realnosti), nezmožnost biti tukaj in zdaj ter aktivno in zavestno usmerjati svojo pozornost itd.

PRETIRANO STREMENJE K UŽITKU IN UGODJU ter potreba takoj zadovoljiti svoje potrebe, ne glede na to, ali nam zunanje okoliščine to dopuščajo. Beg pred obveznostmi in občutkom notranjega nelagodja. Zavračanje vsega, kar nam je neprijetno in kar od nas zahteva določen vložek ali žrtvovanje. Nezmožnost postaviti si prioritete in se držati zadanih načrtov ter ciljev.

ČUSTVENO IZSILJEVANJE V MEDSEBOJNIH ODNOSIH: posredno ali neposredno vzbujanje občutkov krivde in sramu v ljudeh, kadar ti ne izpolnjujejo naših pričakovanj in zahtev. Vse, kar nekdo bodisi stori ali ne stori, vzamemo osebno in ne zmoremo dogajanja opazovati z ustrezne distance. Nagnjenost k užaljenosti, zameram, sodbam in nezmožnost odpuščanja (v smislu: „Zakaj MI to delaš?“).

NEZMOŽNOST NADZOROVATI SVOJE ČUSTVENE ODZIVE na način, da krepimo svojega 'notranjega opazovalca'. To ne pomeni, da si čustev ne dovolimo začutiti, temveč da jih prepoznamo, ko se sprožajo, jih sprejmemo ter ZAVESTNO IZBEREMO, KAKO se bomo glede na svoje čustveno stanje odzvali.

NESPREJEMANJE ODGOVORNOSTI ZA SVOJE MATERIALNO PREŽIVETJE ter svoje potrebe (predvsem čustvene!). Odpor do tega, da bi resnično odrasli in umetno podaljševanje otroške ali študentske faze, ki nam omogoča, da določene odgovornosti (predvsem materialne narave) še vedno prelagamo na bližnje.

NEZMOŽNOST REALNO UZRETI LASTNE OSEBNOSTNE POMANJKLJIVOSTI in si jih priznati. Nezavedna potreba po 'otroški brezmadežnosti' ter posledično nezmožnost sprejemanja pomanjkljivosti tudi pri drugih ljudeh. Črno-belo doživljanje sveta, kjer so stvari bodisi dobre bodisi slabe. Kar je dobro, je sprejeto, kar je označeno kot slabo, pa vztrajno zanikamo in odrivamo od sebe.

To so samo nekateri izmed pokazateljev, da smo obtičali v vlogi in energiji ranjenega notranjega otroka. Praviloma nezavedno in povsem avtomatično nadaljujemo vzorce vedenja in čustvovanja, ki smo jih v zgodnjem otroštvu prevzeli bodisi od enega ali obeh staršev oziroma skrbnikov. Če smo kot otroci opazovali tovrstno dinamiko in nezavedno prišli do zaključka, da določen način delovanja/čustvovanja prinaša rezultate ali določene koristi, tovrstno vedenje avtomatično nadaljujemo tudi v 'odrasli dobi'.

Obrambni mehanizmi, ki nam preprečujejo živeti polno

V resnici gre za obrambne mehanizme, ki nas varujejo pred izkušanjem čustvenega nelagodja in bolečine, a nam obenem preprečujejo, da bi živeli polno in avtentično življenje. Ženske se teh mehanizmov običajno na nezavedni ravni 'naučimo' z opazovanjem matere, moški pa pri tem posnemajo očeta oziroma drugega moškega, ki jim predstavlja očetovsko figuro. Seveda je situacija lahko tudi obratna, če se kot otroci bolj identificiramo s staršem nasprotnega spola.
V procesu identifikacije namreč vzamemo vse aspekte staršev, tako pozitivne kot negativne, ter na podlagi vsakodnevnega zgleda, ki nam ga starši ponujajo s svojimi vzorci vedenja in čustvovanja, gradimo lastno osebnost.

Ko enkrat začnemo ozaveščati svoje vzorce čustvovanja in vedenja, se lahko naučimo prepoznavati svoj resnični jaz od 'lažnega', ki smo si ga ustvarili na podlagi identifikacije s starši. Zato da bi znali razločiti zrnje od plevela, pa seveda potrebujemo svoje lastne izkušnje, predvsem pa ljudi, ki nam skozi odnose zrcalijo naše nezavedne avtomatizme in nam omogočajo, da jih, če si to seveda dovolimo, postavimo pod vprašaj ter zavestno razvijamo bolj zdrave temelje svoje osebnosti.

Kaj pa ti praviš? 1
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Anka
  komentiral 2 leto nazaj
Vse je res kar je napisano.Hvala
Nalagam...