Pasti klasične bioenergije in demistifikacija vloge zdravilca
Ana Trebežnik

Pasti klasične bioenergije in demistifikacija vloge zdravilca

piše: Ana Trebežnik
6. avgust 2017    1766 ogledov

Namen tega članka je osvetliti nekatere 'senčne' plati klasične bioterapije oz. energijskega 'zdravljenja'. Ko govorim o tem pristopu (polaganje rok ali katerakoli oblika transformacije energijskega polja osebe), se to nanaša na številne in v današnjem času zelo tržne metode, ki so usmerjene predvsem na t. i. simptomatsko zdravljenje – torej odstranjevanje fizičnih simptomov in energijskih blokad brez poglabljanja v TEMELJNE VZROKE za nastanek določenega bolezenskega stanja oz. težave, ki se lahko manifestira na fizični, čustveni ali mentalni ravni.

Vsako neravnovesje se namreč najprej razvije na energijskih nivojih in se sčasoma manifestira v obliki mentalnih, čustvenih ter v končni fazi povsem fizičnih težav in bolezni. Ko se naše notranje oz. energijsko ravnovesje poruši, so ti zunanji simptomi praviloma zgolj PRENAŠALCI SPOROČILA, da je treba narediti konkretne korake k spremembi (življenjskega sloga, naših mentalnih prepričanj in vzorcev čustvovanja ipd).

Simptomi so tako zgolj jasno opozorilo, da je skrajni čas, da svojo pozornost z zunanjega sveta preusmerimo navznoter in se zavestno soočimo z vsem, kar smo doslej potiskali globoko v nezavedno.

Kaj se zgodi, če se usmerimo zgolj na simptome?

Zdravilec, ki deluje izključno kot kanal za prenos 'zdravilne energije' (v nadaljevanju bioenergetik) in hkrati ne išče nezavednih vzrokov za nastanek težave svojega klienta, lahko klientu začasno sicer izboljša stanje (navidezno odpravi bolezen oz. njeno manifestacijo) in ga za neko obdobje tudi energijsko okrepi, vendar se bolezensko stanje običajno najkasneje v nekaj letih ponovi, četudi morda v neki drugi obliki ali na drugi ravni. Navidezna remisija lahko traja tudi do pet let ali v nekaterih primerih celo dlje.

Prej ali slej se bolezen ponovi, saj klient ni ozavestil in prepoznal temeljnega sporočila oz. VIŠJEGA NAMENA BOLEZNI. Bolezen je namreč vselej nekakšen klic v sili, prek katerega nam duša želi sporočiti, da je čas za korenite spremembe, ki podpirajo njeno rast in razvoj.

Bioenergetik tako z odpravljanjem manifestiranih simptomov s pomočjo energijskega dela svojemu klientu onemogoča, da bi ozavestil dušno lekcijo, ki jo bolezen prinaša (duša nas praviloma sicer že veliko prej opozarja, da je treba narediti spremembo, vendar se je pogosto otepamo, vse dokler nas nekaj v to ne prisili). Na neki ravni je tako svojemu klientu bergla in ovira na poti dušnega razvoja, saj ga s svojim 'quick-fix' pristopom tako rekoč ohranja v vlogi žrtve – pasivnega prejemnika zdravilnih vibracij.

Edina pot, da zares stopimo v svojo lastno moč, je namreč ta, da se zavestno soočimo s svojo senco in svojimi najglobljimi ranami; z vsem, kar nam vzbuja tako nelagodje, da to raje pometemo pod preprogo, v svojo podzavest.

Bioenergetik misleč, da pomaga, svojemu klientu ne omogoči, da s tem, ko ozavesti svoje senčne aspekte in zanje sprejme polno odgovornost, stopi v svojo resnično, avtentično moč. Pogosto se dogaja, da so v ozadju raznovrstnih težav in blokad karmične lekcije, za katere smo se na dušnem nivoju pred inkarnacijo sami odločili, da jih ozavestimo in sprejmemo. In kadar se globoko v sebi tega otepamo, nam duša pošlje opomnik v obliki neravnovesja in bolezenskih stanj.

Bioenergetik lahko s simptomatskim zdravljenjem ta karmična bremena svojih klientov v določeni meri prevzame tudi nase. To je še posebej pogosto pri zdravilcih, ki imajo v podzavesti vzorec potrjevanja lastne vrednosti prek pomoči drugim. Praviloma gre za ujetost v arhetip Mesije/Odrešenika, kjer oseba po zgledu mojstra Jezusa bodisi podzavestno ali zavestno prevzema nase bremena drugih. To se lahko kaže tudi v tem, da zdravilec, ko enkrat poveča obseg svojega dela in s tem klientov, začne v svojem telesu kopičiti odvečne kilograme. Gledano z energijskega vidika, tako jemlje nase strahove in drugo potlačeno čustveno energijo svojih strank (takrat ima oseba občutek, kot da se napihuje, kar pa se ne kaže nujno v povečani telesni teži), kadar gre za dejansko kopičenje kilogramov, pa je v ozadju pogosto podzavesten občutek ogroženosti zaradi izpostavljenosti kopici negativnih energij (pri delu s klienti) ter posledično potreba po samozaščiti (z maščobnimi oblogami).

Ta arhetip je del kolektivnega nezavednega, ki se je razvil zaradi vpliva katoliške cerkve in drugih institucionaliziranih religij. Je produkt religiozne mentalitete, ki idealizira samožrtvovanje in mučeništvo ter osebe, ki utelešajo ta ideal, poveličuje kot božje izbrance. V številnih primerih (so izjeme, seveda!) pa je v ozadju podzavestni program lastne manjvrednosti in posledično kompenzacija s samopotrjevanjem lastne vrednosti v očeh drugih. Za samožrtvovanjem se namreč pogosto skriva prav ego s svojo iluzijo ločenosti od stvarstva kot celote.

Nihče v resnici ne more nikogar pozdraviti

Nihče v resnici ne more nikogar pozdraviti – lahko mu zgolj pomaga ozavestiti to, česar sam morda ne zmore ali nima pravih orodij za ta proces. Ena izmed nalog zdravilca je namreč tudi v tem, da klienta spomni, da je pomemben in dragocen del celote ter da je v očeh Stvarnika (izvora vsega) v vsakem trenutku sprejet in ljubljen, ne glede na izkušnje, ki jih je doživljal v posameznih inkarnacijah.

Veliko zdravilcev prek usmerjanja pozornosti na pomoč drugim podzavestno beži pred svojimi lastnimi neozaveščenimi ranami ter se s tem, ko stopijo v vlogo terapevta, avtomatično postavijo nad klienta (takoj vzpostavijo dinamiko nevidne hierarhije), kar jim daje lažen občutek napredka (sploh če navzven 'dosegajo rezultate' in prek tega potrjujejo svojo vrednost, ki običajno temelji na sposobnostih, in ne na visokem zavedanju). Z različnimi metodami in vajami krepijo svojo osebno moč, svoj pleksus in s tem dvigujejo nivo svojih sposobnosti, ne da bi obenem dvigovali tudi lastno zavedanje, ki je bistveno za vodenje klienta v procesu dvigovanja njegovega lastnega nivoja zavedanja in s tem dušnega razvoja. Nekateri prek 'reševanja drugih' simbolno rešujejo samega sebe ali kompenzirajo za neuspel poskus reševanja enega izmed staršev v zgodnjem otroštvu (v smislu “kar mi tam ni uspelo, bom storil zdaj prek drugih” – gre seveda spet za podzavesten vzorec oz. potrebo). Ta usmerjenost navzven pa jih prej ali slej na tej poti tako ali drugače zaustavi, vse dokler niso zmožni v ranah svojih klientov prepoznati tudi lastnih neozaveščenih ran.

Odnos med klientom in zdravilcem je namreč vselej zrcalen, kajti takšna je narava stvarstva. Klienti bodo nehote odslikavali vse, česar zdravilec sam pri sebi še ni razrešil. Njegova sposobnost, da klientu pomaga ozavestiti njegovo lastno senco, je pogojena s tem, da je tudi sam pripravljen na to, da se iz dneva v dan odkrito sooča z vsemi aspekti sebe. Dokler te pripravljenosti in predanosti temu nenehnemu procesu samorazvoja ni, bo njegova sposobnost 'videti' onkraj navideznega in površinskega okrnjena zaradi lastnih slepih peg.

Zato sta v mojih očeh vsaka glorifikacija in opevanje (idealiziranje) vloge zdravilca povsem zgrešeni. Nobenega blišča ni v tem zahtevnem in zavestnem delu, ki od zdravilca terja nenehno soočanje z lastno senco. Gre za poslanstvo, ki si ga duša izbere z zavedanjem, da bo to od nje zahtevalo popolno predanost in neizmerno ljubezen do resnice. Zdravilstvo je način življenja in zahteva celega človeka, saj je meja med zasebnim in poklicnim zabrisana. Delo se ne konča, ko klient odide, prav tako se ne konča v petek popoldan. Tovrstna pot zahteva nenehno rast in preseganje samega sebe, predvsem svojega lastnega ega, omejujočih podzavestnih prepričanj in najrazličnejših blokad na vseh nivojih.

Ni metoda tista, ki naredi dobrega zdravilca, temveč njegova raven zavedanja

Ni metoda tista, ki naredi dobrega zdravilca, temveč njegova raven zavedanja (kar vključuje tudi to, da v resnici živi to, kar govori in predaja drugim, uteleša te vrednote in kljub dobremu delu ohranja svojo ponižnost) in predanost tej poti. Metoda je zgolj bergla, s katero si lahko pomagamo priti do določene razvojne stopnje (če seveda ne razvijemo podzavestne odvisnosti od nje, kar se pogosto dogaja v praksi) in je v prvi vrsti potreba uma, ki je strukturiran tako, da se mora opreti na nekaj oprijemljivega za to, da se lahko znajde v energijskih realnostih.

Ključa, ki nazadnje odpirata vsa vrata, tako v energijskih svetovih kot tudi v materialni manifestaciji teh realnosti (vsakdanja, fizična realnost), pa sta nedvomno zavedanje (v svoji najvišji obliki kot čista zavest) in ljubezen (v svoji najvišji obliki kot brezpogojna ljubezen). Pot do čiste zavesti in brezpogojne ljubezni pa, gledano z zemeljske perspektive, ni ne enostavna ne kratka. Je pa vsekakor vredno zavestno stopiti nanjo. Začne se pa kot vedno – s prvim korakom.

 
Nalagam...
PRIJAVI  

Komentarji

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji